Informacije za tiste, ki usmerjajo v psihoterapijo travme, bolj informirane kliente, psihoterapevte... z namenom seznanjanja, na podlagi katerih avtorjev in metod vodim proces psihoterapije travme:

Tekom petletnega dela z odvisniki od prepovedanih drog sem od blizu spoznal posledice različnih oblik travmatičnih izkušenj. Znanje na področju zdravljenja travme se v zadnjem obdobju izrazito širi, žal pa se še vedno uporabljajo metode, ki vodijo v retravmatizacijo. Kot integrativni psihoterapevt imam v začetni fazi psihoterapije v ospredju cilj pomagati klientu doseči večjo (notranjo) stabilnost za spopadanje z aktualnimi življenjskimi (pre)izkušnjami. Pri tem izhajam v veliki meri iz širokega nabora znanj B. Rothschild.

Poleg tega klientom že v tej fazi z razlagami pomagam pri razumevanu doživljanj, izhajajočih iz travmatičnih izkušenj, npr. simptomov PTSM, pri čemer črpam iz avtorjev P. Levine, B. van der Kolk, razumeti telesne občutke pa še posebej preko čuječnosti in senzomotoričnega pristopa P. Ogden in J. Fisher. Normalizacija in razumevanje simptomov že kmalu lahko privede k zmanjšanju stiske, čeprav lahko mnoge posledice travme ostajajo.

Bolj zgodne in dlje trajajoče travmatične izkušnje, še posebej če so povezane s starši in drugimi bližnjimi, vodijo do težjih obramb. Razumevanje obramb, ki so nastale takrat, ko za posameznika ni bilo rešitve in se je moral soočiti z nemogočo situacijo, privede do novega razumevanja in spoznavanja sebe. To je pomembnejše kot postavitev same diagnoze (osebnostne motnje, PTSM, disociativne motnje, bipolarne motnje in podobno). Razumevanje stopnje in oblike disociacije je pri težjih oblikah zanemarjanja in zlorab ključno, čemur so dobro podlago naredili Van der Hart, Nijenhauis in Steele, v še bolj uporabno obliko pa prevedla J. Fisher.

Glede predelave samih travmatičnih spominom sledim mnogim avtorjem, ki te naloge ne postavljajo v ospredje. Pomembno je sodelovanje in skupno načrtovanje s klientom, za katerega so postavitev travmatičenga dogajanja v preteklost, ločevanje trenutnega telesnega doživljanja od preteklega travmatičnega doživljanja, boljša regulacija čustev v sedanjosti in zadovoljujoči odnosi pogosto temeljni cilji terapije.